Trudim se ohraniti pozitivno naravnanost tudi v tem težkem obdobju in verjamem, da bo to kmalu za nami. Učenje na daljavo zame predstavlja inovativen izziv in možnost, da se učim in osebnostno rastem. Kar najbolj pogrešam, je pristen človeški odnos (stik) z učenci in učitelji ter drugimi zaposlenimi na šoli.
Sporočilo učencem: Hiányoztok, és nagyon sokat gondolok rátok!

 

Dragi učenci! V nekem trenutku smo bili potisnjeni v novo, povsem neznano situacijo, kot še nikoli. Strah, tesnoba, a hkrati izziv, ki smo ga tako učitelji kot učenci in vaši starši, ki vam pomagajo prav zdaj, ko to najbolj potrebujete, nekako morali sprejeti. Dobro vam gre. Vaše sodelovanje pri tem je ključnega pomena. Veseli smo vsake vaše povratne informacije, telefonskega in video klica, vaših izdelkov, fotografij, ki nam jih pošiljate, nasmejanih obrazov. Verjamemo v vas, v vaše znanje, ki ga iz dneva v dan dokazujete na različne načine.
Hvala vam učenci, hvala vašim staršem za prizadevanja in potrpežljivost.

 

V prvem tednu dela na daljavo se mi je porajalo veliko vprašanj, dilem, kako, na kakšen način oblikovati učno gradivo, učne liste, razlago učne snovi, navodila, da bodo dovolj razumljiva. Ob prvih povratnih informacijah s strani staršev in učencev, je bilo že lažje. V veliko veselje in zadovoljstvo so vsi pozitivni, spodbudni odzivi staršev, fotografije učencev in njihovih izdelkov.
Delo na daljavo je zame tudi velik izziv, saj sem se veliko novega naučila na področju uporabe računalniških orodij.
Želim si, da se čimprej vrnemo v šolo!

 

Že je minil več kot en mesec odkar smo se nazadnje videli v šolskih klopeh, vendar to ne pomeni da se ne učimo. Učimo se doma, kako najbolje znamo in zmoremo. Tudi ta izkušnja prinaša nova znanja in je postala del našega življenja, ki ga ne bomo nikoli pozabili. Naj ta izkušnja ostane v prijetnem spominu, katere se bomo radi spominjali tako vi učenci kot tudi starši!

 

Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje. (Kitajski pregovor)

 

Moji občutki so zelo mešani. Je tudi nekaj pozitivnega. Zdaj imajo starši čas, da spoznajo svojega otroka in da z njim delajo doma, po naših navodilih. Se mi zdi, da včasih ne vejo, kaj lahko vse dela njihov otrok. Sedaj so čutili tudi neko odgovornost do otroka. Niso mogli preložiti odgovornosti na učitelje. Upam pa, da se kaj kmalu vidimo, ker se že zelo pogrešamo.

 

Trenutna situacija je  zelo velik izziv za vse nas. Poučevanja na daljavo se je vsak učitelj lotil po svoje ,pa vendar smo vsi učitelji hitro stopili skupaj. Tako kot vedno, kot  dober kolektiv. Uporabljamo različne spletne učilnice, videokonference, spletna orodja za popestritev in utrjevanje učne snovi, pa tudi navadno pošto. Veseli smo vsake risbice, naloge ,ki jo dobimo od učencev. Učenci se v odzivajo, stike ohranjamo kolikor je mogoče.. Seveda  pa je pouk v šoli drugačen, bolj živ in življenjski. Sam sem se tudi  moral nekako znajti  v tej vlogi kot učitelj in tudi kot starš devetošolca. Ni lahko, a vendar gre. Kakor je prišlo, bo tudi minilo, a spremljal nas bo ta občutek, kaj če se bo ponovilo… Stopili smo skupaj in zato nam bo uspelo.

 

“Vsaka, še tako nepričakovana situacija je lahko dobra za nekaj. Zame delo na daljavo predstavlja velik izziv vendar je hkrati priložnost za učenje novih načinov dela ter priložnost preživljanja več časa s svojo družino. Kljub napornemu obdobju sem prepričana, da nas je veliko dobilo priložnosti narediti stvari, za katere je prej pač zmanjkalo časa. Za to sem hvaležna. Veliko zdravja in poguma ti želim!”

 

Először volt alkalmam részt venni a távoktatásban. Hirtelen eltűntek a tanulók, a megszokott taneszközöket pedig felváltotta a modern technológia. Újra kellet terveznem a tanórákat, kiválasztottam a távoktatásra megfelelő témákat. Minden hét egy új kihívásnak számított. Rengeteg kérdés merült fel bennem. Nem túl sok a tananyag? Érthető a magyarázat?…. A tanulók és szüleik segítségével megbirkóztunk az akadályokkal és ha távolról is, de sikeresen kiviteleztük a tanórákat. Büszke vagyok a tanulóimra és szüleikre, hiszen mindig szorgalmasan megoldották a heti feladatokat, amiről fotót is készítettek.

 

“Svoje prave MOČI ne poznamo, dokler “BITI MOČAN” ni naša edina možnost, ki nam ostane.”

 

 

 

Share on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+